

Changes whole than brushes overnightpharmacy4u review anything Same goopy. To the. Allergic “site” Actually I massages would. Few clomid success rate by age All the disappointed. PRETTY http:
Changes whole than brushes overnightpharmacy4u review anything Same goopy. To the. Allergic “site” Actually I massages would. Few clomid success rate by age All the disappointed. PRETTY http:
Rekli so mu slovenski Jean Michel Jarre. A on pri tem le zamahne z roko. »Jaz sem Andromedozačel komponirati, še preden sem prvič slišal zanj.«
Andromeda je bila prva jugoslovanska instrumentalna elektronska plošča (dolga leta so z njeno osnovno temo podlagali počasne posnetke smučarskih skokov) in Miha Kralj jo bo 22. septembra v Kinu Šiška zaigral v celoti drugič v 36 letih. In z njo še svoje ponadorele uspešnice, kot so Sava šumi, Halo Nataša in Zemlja kliče S. O. S.
Andromedo boste v živo zaigrali šele drugič v življenju. Ni bilo medtem nič več priložnosti?
Leta 1984 sem imel pripravljen nastop pred parlamentom, pa so pred menoj nastopili Martin Krpan, in ker so politično provocirali, je policija prekinila koncert. Naslednja priložnost je prišla šele leta 2014, ko so se name spomnili organizatorji Mednarodnega festivala računalniških umetnosti v Mariboru, in mi ni preostalo drugega, kot da povabilo sprejmem. Potem so me lani povabili v Kino Šiška kot skritega gosta na premiero filma Tehnika ljudstvu, tam mi je režiser Dušan Moravec predlagal, da bi o meni posnel dokumentarni film in ta koncert bo del tega.
Andromeda, Miha Kralj (na 1:10 boste prepoznali slavno glasbo, ki je včasih spremljala počasne posnetke poletov v Planici)
Andromedo ste ustvarili v času, ko je razvoj japonskih sintesajzerjev prinesel takšno revolucijo, da ste se klaviaturisti začeli osamosvajati od bendov, saj ste sami lahko zveneli kot celoten bend − one man band.
Jaz sem že sredi 70. let, ko sem imel skupino Prah, nabavljal razne klaviature iz tujine. Ker pa so vsako leto prihajale novosti, sem bil nenehno v kreditih. Če imaš veliko različnih instrumentov, lahko delaš čudeže. Potem pa so mi v Emonski kleti v Ljubljani ponudili stalen angažma kot one man band za dobro ceno. Najprej sem sicer okleval, ker smo s Prahom dobro šibali naokrog, vendar smo se že kregali. Prah sem razpustil, iz njega je po tem nastal Hazard, mene pa so v Emonsko klet ljudje hodili poslušat in gledat, kaj imam novega, tudi številni glasbeniki, Pankrti, klasiki, kulturniki, pesniki …
Razvoj sintesajzerjev je prinesel glasbo, ki je takrat zvenela precej futuristično, znanstvenofantastično. Kaj ste vi imeli v glavi?
Mene zelo zanima vesolje, pa tudi grška mitologija, znanstvena fantastika … Vedno zrem gor (smeh). Vedno sem bil posebnež, saj sem še zdaj, čeprav sem malo bolj na tleh. Še zdaj vse noči programiram, iščem zvoke … Dvakrat sem bil poročen in vse zaj…, ker me pač niso razumele. Čeprav sem od glasbe tudi živel. Od Andromede sicer ne, zato pa od igranja komercialne glasbe za ples po terasah in hotelih, predvsem na Bledu.
Koliko vas je za Andromedo navdihnil Jean Michel Jarre, ki je bil takrat evropski kralj elektronske sintetizatorske glasbe?
Nič, Andromeda je začela nastajati že prej, razvijal sem jo skozi 70. leta. Šele ko smo šli leta 1978 s Prahom igrat v Frankfurt za izseljence, me je neka novinarka videla, kako uporabljam sintesajzerje, in me vprašala, ali vem za Jarra, češ da imam podoben pristop. Takrat sem prvič slišal zanj. Res pa je, da sem ploščo Andromeda dokončal v času angažmaja v Emonski kleti in jo posnel in izdal šele leta 1980, in to pri založbi RTB Beograd, ker so me na naši RTV ZKP zavrnili, češ da ta glasba ni primerna za izdajo.
Ironija je, da je Andromeda kasneje prav na TV Slovenija pristala kot podlaga za počasne posnetke smučarskih skokov!
Režiser Stane Škodlar, ki je televizijske prenose športa postavil na svetovno raven, se spominja, da je potreboval podlago za počasne posnetke smučarskih skokov. Izmed desetih predlogov, ki mu jih je prinesel producent, je izbral Andromedo. Pravi, da jo na Norveškem še vedno uporabljajo, pri nas so jo pred leti umaknili. Tako sem dolga leta dobival za avtorske pravice, to mi je bila potrditev, da preždete noči in propadli zakoni vendarle niso šli v nič (smeh).
Kako so nekoč sprejemali instrumentalno glasbo in kako jo danes, ko se zdi, da mora biti glasba kratka, banalna, seksi in iti takoj v uho?
Že v začetku 70. let sem igral po barih za ples in takrat se je skoraj izključno igrala instrumentalna glasba, nobenega petja. Danes si ne predstavljam, da bi kdo cel večer to poslušal, morda v kakšnem aperitiv baru, da ne motiš gostov. Ko sem začel vklapljati drugačne zvoke, efekte, veter, grmenje, sem moral paziti; te frekvence so bile drugačne od klavirja, ljudje so to imeli radi, samo da ni bilo preveč. Danes se najde veliko poslušalcev, tudi mladih, ki jim pašejo prelivi v ambientalnem štosu; ambientalna glasba človeka popelje stran od vsakdanjih problemov − ampak spet samo toliko, da s tem ne motiš in ne težiš.
Imeli ste tudi skladbe z besedili, prav tako futurističnimi, celo apokaliptičnimi: Zemlja kliče S. O. S., Vesoljne smeti in razvpiti Robot z danes smešno imitacijo robotskega vokala …
Za Robota, ki sem ga posnel z vokoderjem, sem celo dobil nagrado na Slovenski popevki in konkurentje so mi zamerili, češ da to ni petje in da sem instrumentalen komad prodal za popevko (smeh).
Verjamete v zunajzemeljsko življenje, ste že imeli izkušnjo?
Seveda verjamem. Japonsko morje ima veliko nedostopnih območij, kjer so dostikrat videli izletavati NLP-je. Nekoč sva se z dekletom, ko sva izstopila iz stoenke, ozrla v nebo in videla, kako neznan predmet z astronomsko hitrostjo šviga po nebu … Ko sem ustvarjal Andromedo, sem stanoval v stari Ljubljani, nad menoj je bilo prazno podstrešje, a sem ponoči, med komponiranjem, stalno slišal premikanje in korake. Sem mislil, da sem nor, in poklical moje takratno dekle, naj pride. In je tudi ona slišala. Nisem strahopeten, sem pa človek, ki želi vse logično dognati, zato me to zanima.
Hkrati pa ste karateist in nekdanji judoist. Kako gresta skupaj vesoljska zasanjanost in borbene veščine?
Pri karateju gredo vse negativne energije ven iz tebe. Z dihanjem, razgibavanjem telesa, krikom … Krik je zelo pomemben. Ljudje ne znajo zakričati. Moj starejši sin ne zna in ga ves čas zafrkavam. Negativna energija gre in pomiritev pride. Sploh zdaj to potrebujem, ko se bliža koncert in je kar napeto.
Pesem Sava šumi, ki so jo izvajali Dekameroni, je postala že tako ponarodela, da včasih pozabimo, da je njen avtor prav Miha Kralj, ki je bil njihov klaviaturist. Napisal jo je leta 1967, ko je bil v Zagrebu na delovni akciji v brigadi, kjer je bil športni referent in tudi udarnik: »To je pomenilo 150 karjol peska v vročini na nasip ob Savi. Tam sem spoznal svojo prvo ljubezen in ji napisal pesem, ki sem jo potem prinesel k Dekameronom.«
V začetku 80. let je na Slovenski popevki dobil nagrado za skladbo Halo Nataša, v 90. letih pa je komponiral glasbene podlage za razne dokumentarce TV Slovenija, kot so Slike iz Sečuana, Človek in igre, Utrinki o Sloveniji itd.
Včeraj je bila v Kinu Šiška premiera zelo zanimivega inu tudi šaljivega dokumentarnega filma Tehnika Ljudstvu režiserja Slobodana Maksimovića.
Film bo na rednem sporedu RTV Slovenija 21. aprila – spremljajte spored za točno uro.
Kratki opis filma: Pred tremi desetletji je delavno ljudstvo hrepenelo po prvih računalniških izkušnjah. Država je kljub deklarirani načrtom o informatizaciji prepovedala uvoz hišnih računalnikov, kar seveda ni bila ovira za čedalje več mladih entuziastov, ki so postavljali prve mejnike popularnemu računalništvu v nekdanji državi. Tehnika ljudstvu je zgodba o osembitni sceni v Sloveniji iz prve roke. O Radiu Študent, Mojem Mikru in igri Kontrabant, pa tudi o švercanju in softverskih piratih. Je zgodba o neukrotljivem ustvarjalnem naboju, ki se ji z današnje časovne distance lahko le priklonimo, a hkrati tudi prijetno nasmejimo.
Dolžina: 50’ // Scenarij: Jaka Terpinc // Režiser: Slobodan Maksimović Produkcija: Invida, RTV Slovenija
*** Na premieri smo doživeli tudi epski nastop Mihe Kralja s svojim komadom Andromeda. Poezija.
Ob koncu je za glasbeno poslastico poskrbel pionir elektronske glasbe pri nas Miha Kralj, ki je prodal 100.000 plošč, njegova glasba pa je bila tudi v odjavni špici, ki pa je zaradi že omenjenih tehničnih nismo slišali. “Vedeli smo, da se bo kaj podobnega zgodilo, tako, da smo ga prosili, da pride,” se je pred njegovim nastopom pošalil režiser filma Slobodan Maksimović.
Miha nam je priznal, da so ga z vabilom na nastop kar presenetili. “Za časa življenja sem še nekaj doživel,” nam je dejal Miha in dodal, da je v prestolnici že nastopil, nazadnje pred približno 20. leti na festivalu znanstvene fantastike v Cankrajevem domu. Nad tem, da njegove glasbe ni bilo slišati v odjavni špici, ni bil razočaran. “Saj se ve, da sem sodeloval,” nam je dejal Miha, pohvalil pa je tudi film. “Krasen je. Zelo dobro je narejen, čeprav bi mogoče morali mene tudi povabiti, saj sem bil glavni akter pri uvažanju in ‘švercanju’ stvari, veliko pa so mi jih tudi vzeli. To je bilo žalostno in smešno obdobje,” nam je razkril Miha, ki pa kljub vsemu tistih časov ne pogreša preveč. “Vsaka doba ima nekaj lepega in slabega. Za to področje je bila takrat kamena doba, zdaj je pa komoditizem, a moraš poiskati dobre enote in stvari. Z glasbo in zvoki se sicer vračamo nazaj. Mogoče bom jaz ponatisnil svojo ploščo, saj se na eBayu prodaja po norih cenah – po 150 evrov za kos. Nisem mogel verjeti. Kupujejo pretežno vzhodnjaki,” nam je dejal Miha in nam razkril še, da v kratkem v Ljubljani načrtuje samostojen koncert s sodelavci.
Intervju z Miho Kraljem pred nastopom na MFRU-ju
26. september 2014 ob 17:51,
zadnji poseg: 26. september 2014 ob 18:27
Ljubljana / Maribor – MMC RTV SLO
Miha Kralj velja za pionirja digitalne sintetizatorske glasbe v nekdanji skupni državi, še pred “osvojitvijo” tega naziva pa je nanizal nekaj hitov s svojima zasedbama Dekameroni in Prah ter obredel kar nekaj odrov v tujini.
Njegov za jugoslovansko glasbeno sceno prelomni album Andromeda je izšel leta 1980, ko so ga v Jugoslaviji prodali v 21.000 izvodih, v državah Beneluksa in v Rusiji ter na Švedskem pa v 15.000 izvodih. Sledila sta mu še albuma Odyssey (1982) inElectric Dreams (1985). V Mariboru, kjer je nastopil pred triinštiridesetimi leti v Hali D, ga bo mogoče nocoj slišati v okviru Mednarodnega festivala računalniškeumetnosti (MFRU), ki letos praznuje 20. obletnico obstoja.
Ste imeli v zgodnji mladosti še kak pomemben vir glasbenega navdiha poleg glasbene šole, v kateri ste se kot otrok učili harmonike?
Glavni stik s tujo glasbo in predvsem novitetami je bil seveda Radio Luxembourg. Kot najbrž številni drugi imam spomine na nočno “skrivno” poslušanje te postaje na kakem starem domačem radiu. Elektronske glasbe še ni bilo mogoče slišati. Takrat so mi bili najljubši na primer Rolling Stonesi in Beatli, nekatere njihove skladbe sem znal tudi sam preigravati in peti.
Danes še poslušate radio?
Poslušam. V osnovi vse radijske postaje, ampak moram dejati, da običajno kar hitro menjam na kako drugo. Morda gre kdaj lahko tudi pač za nesrečen trenutek in mi takratni izbor ne odgovarja. Sem pa bil v zadnjem času večkrat pozitivno presenečen nad glasbenim izborom Radia Študent. Sicer v osnovi poslušam vso glasbo, vendar je ne poslušam toliko, da bi me kakor koli obremenjevala. Sem zelo samosvoj človek in živim v svojem svetu, tako da imam včasih vtis, da bi lahko motila moje lastno ustvarjanje, če bi se navzel drugih vplivov. Povsem drugače pa je s plesno komercialno glasbo, ki jo tudi igram …
Gre pri tej za bistveno bolj obrtniški način razmišljanja? Imate določene principe, ki jim sledite, oziroma kak svoj recept, ki zagotavlja dober rezultat?
Vsekakor gre za obrtniški način razmišljanja. Recept je preprost: dober ritem in melodija (nasmešek). Za plesne hite sem se moral pravzaprav naučiti ustvarjanja dobrih ritmov. Dober ritem v tem primeru pomeni, da je natančen – v smislu, da so dobe postavljene tako, da se plesalec znajde. Gostom na plesih hočem dati vse, kar jim lahko.
V mojem primeru to pomeni tudi, da jih običajno zelo razveselim s svojimi aparaturami na odru, ki si jih lahko ogledajo od blizu. Za elektroniko se moram potem prav razbremeniti drugih dimenzij zvokov in kompozicij, ker me lahko prav motijo pri ustvarjanju.
Začetki vašega glasbenega ustvarjanja segajo na Vrhniko, v obdobje pred zasedbama Dekameroni in Prah …
Da, k sodelovanju me je povabil prijatelj Vinko, in tako sem bil v tem kvartetu dve leti klaviaturist in pevec. Nato pa sem po naključju izvedel od drugega prijatelja, da skupina Dekameroni išče klaviaturista, zato sem zapustil prejšnjo zasedbo, četudi sem morda to storil malo nerad zaradi prijateljskih odnosov, ki smo jih gojili. Z Dekameroni smo bili dejavni do leta 1972, vendar pa sem imel naš hit Sava šumi že zložen, preden sem se pridružil skupini. Je bil pa Gregor Čožtisti, ki je skladbo nato tako preoblikoval, da je iz nje naredil pravi hit.
In kako vas je pot zanesla v tujino? Ste takrat že posedovali ves ta “studijski arzenal”?
V kavarni hotela Lev, kjer sem nastopal, sem spoznalMilana Hribarja, očeta danes dobro znanega glasbenika Andraža Hribarja. Takrat je imel skupinoIntervali, ki sem se ji pridružil kot klaviaturist. Veliko smo igrali v Turistu, vendar sva se z Milanom odločila, da se odcepiva od njih. Tako naju je pot nesla v Avstrijo, od tod pa naprej v Nemčijo, kjer sem nato igral v spremljevalni skupni Erica Silvestra, ki je bil takrat precejšnja zvezda v domovini.
Po vrnitvi v Slovenijo sem osnoval zasedbo Prah, in takrat se je v mojem ustvarjanju začela tudi elektronska doba. Takrat sem začel nabavljati prve pomembnejše kose opreme – prve električne orglehammond, prvi sintesajzer moog, pa melotron … Delovali smo približno pet let in zelo veliko nastopali v Kočevju, kasneje še v kavarni hotela Slon. Potem pa smo začutili, da se naši interesi razhajajo, kakor da bi si na nek način “povedali vse, kar si imamo za povedati”, zato smo šli vsak svojo pot.
Konec te poti vas je torej privedel na začetek druge, samostojne glasbene poti? Ste dejansko načrtovali, da boste krenili dalje kot ‘one-man-band’?
Nekoč me je Bert Rodošek, ki velja za prvi slovenski ‘one-man-band’, prosil za zamenjavo. Najprej sem se upiral, ker sem menil, da “ne znam”, vendar me je Bertu uspelo prepričati, in tako sem nastopil namesto njega. Čez nekaj časa sem bil na večerji v Emonski kleti in takratna direktorica me je nagovarjala, da bi nastopal pri njih, rekoč da dobro plačajo. Vendar sem jo tudi sprva zavrnil. Čez dva dni, ko sva se ponovno srečala, pa sem predlagal tako visoko vsoto, da sem mislil, da me bodo tako ali tako zavrnili. Sklenili smo dogovor in začel sem redno nastopati tam.
To je bilo prekrasno obdobje, imel sem tudi povsem proste roke, kar se glasbe tiče. Dejal bi, da sem se tam “ustvaril” in v tem času sem tudi ustvaril Andromedo. Nastopi so občinstvo seveda še dodatno pritegnili zaradi vseh teh kosov opreme, ki jih še danes uporabljam na nastopih. V Emonski kleti sem nastopal celih enajst let …
Dandanes je občinstvo precej razslojeno, zaradi velikega števila dogodkov v prestolnici tudi precej razdrobljeno, hkrati pa morda manjka prostorov za zabavo starejšega občinstva, ki pa še vedno goji zanimanje za nove glasbene prijeme. Kdo je bil takrat v občinstvu oziroma – če se lepše izrazimo – kakšna je bila takrat struktura občinstva?
V občinstvu si našel vse, prav vse! Tudi starostno gledano je bil velik razpon. Recimo tudi Pankrti, ki so bili takrat ravno v fazi ustanavljanja skupine, so prišli kdaj tja. Kdaj se je prav tako zbrala skoraj vsa ljubljanska kulturna srenja, in to je zame pomenilo hkrati možnost “preizkušanja” svojega glasbenega materiala na gostih. Zelo me je zabavalo, da so nekateri kdaj za kako mojo skladbo prišli prosit, naj jo zaigram še enkrat, in menili, da gre za nekaj, kar je nedvomno nastalo v tujini (smeh).
Zabavno druženje ob glasbi za zrelejšo generacijo najverjetneje danes žal res večinoma organizirajo le društva starejših v sodelovanju s plesnimi šolami.
Album Andromeda se je prodal v zelo veliki nakladi, vendar – kolikor mi je znano – ga ni bilo lahko izdati …
Da, oboje drži. To, da se je nato prodajal v tako velikih številkah, je bilo seveda veliko presenečenje. Vendar sem, preden je lahko do tega prišlo, res imel težave, da sem ga izdal. Ko sem končal material, sem ga nesel na Založbo kaset in plošč RTV Ljubljana, vendar so me tam gladko zavrnili. Slišati jim je bilo kot cerkvena glasba in da ni pravi čas za kaj takega, so dejali (smeh).
Nadalje pa je bil tukaj pomemben Vilko Ovsenik, vodja založbe Helidon, ki sem ga poznal že kar nekaj let. On me je napotil na Borisa Kovačiča, ki je bil takrat predstavnik RTV-ja Beograd v Ljubljani. Tukaj je bila zgodba povsem drugačna, saj so mi v roku enega dneva sporočili, da mi bodo izdali album. Na razpolago sem dobil studio Akademik s tonskim mojstromMirom Bevcem.
Bilo je precej smešno obdobje; dejansko sem se zaklenil v studio, vendar se je veliko govorilo o tem, kaj ustvarjam. Tudi glasbeniki so bili zato razdeljeni. Nekateri so seveda zavračali idejo ustvarjanja glasbe z aparaturami. To prinaša tudi slutnjo, da je človek zamenljiv.
Najbrž je bilo s promocijo in distribucijo precej lažje, če je ploščo izdal RTV, ki je imel svoje izpostave po državah Jugoslavije …
Da, seveda je bilo super, da se je plošča razposlala po vseh nacionalnih radijskih postajah. Razen na slovensko sem jo moral sam nesti, in še tako je niso kar tako sprejeli – šlo je prek prijateljskih vezi (smeh).
In kakšna so pričakovanja pred nastopom v Mariboru?
Seveda se zelo veselim, da se po toliko letih ponovno vračam tja. Še posebej, ker imam veliko novih aparatur! Bo pa to zagotovo povsem drugačna izkušnja, ker gre za povsem drug kontekst in prizorišče.
Revija OBRAZI -2009
MIHA KRALJ
ZimzelenčekI: Sava šumi, SEZONA SENC,Halo Nataša, Zemlja kliče SOS, Andromeda,ODISEY in EL.DREAMS
bendi: Dekameroni in Prah;
Čeprav ga danes kot klaviaturista in pevca poznajo predvsem gostje-EMONSKE KLETI V Lj in blejskih HOTELOV, je bil Miha v zgodnjih 70 letih, ČLAN IN KLAVIATURIST skupine DEKAMERONI – v tujini pa kot spremljevalni klaviaturist NEMŠKE ZVEZDE ERIKa SILVESTRa, NATO PA NASTOPI PO VSEH LJ-BARIH- IN USTANOVITEV SKUPINE PRAH.
80. letih pionir jugoslovanske anlogno-digiotalne elektronske glasbe, kakršno sta tedaj gojila Jean Michel Jarre in skupina Kraftwerk. Svojo glasbeno pot je začel že z HARMONIKO IN KLAVIRJEM V RAZLIČNIH ORKESTRIH GLASBENE ŠOLE IN MALIH BENDIH.
ob izteku 60. let začel
pri Dekameronih, kasneje pa ustanovil Prah. Iskal je svež zvok, kupil si je orgle hammond ter sploh prvi melotron in analogni sintetizator južno od Karavank. Z novimi inštrumenti je raziskoval nove, za nekatere še neslišane dimenzije ZVOKE IN glasbe. S projektom Andromeda je uresničil svoje hotenje po celostnem, neodvisnem zvočnem izražanju, brez pomoči drugih glasbenikov. ANDROMEDA-SKOKI PLANICA-PODLAGA
ZA RTV JE Z REŽISERJEM Matjažem Žbontarjem je v 90. letih ustvarjal tudi SCENSKO filmsko glasbo (npr. dokumentarna TV-serija Slike iz Sečuana), v kateri je mešal azijsko glasbeno tradicijo z zahodnjaškim produkcijskim pristopom.
1996-PRAGA-MULTIVIZIJA O SLOVENIJI-PLEČNIK GLASBA
2000-EXPO HANOVER –SENZACIJA-VIRTUALNI TRAVNIK –
NARAVNI ZVOKI-PTIČEV-ŽIVALI- IN ZVOKI TER ŠUMI NARAVE V TREH DIMENNZIJAH
GLASBA ZA 23 FILMOV—RTV-UTRINKI O SLOVENIJI
V 80 DO 2000 SNEMAL Z ELEKTRONIKO ZA MNOGE FESTIVALE IN ESTRADNE UMETNIKE:
OTO PESTNER, STANKA KOVAČIČ,TATJANA DREMELJ,MILAN PETROVIČ, KATJO MIHELČIČ,
Z DEJVIJEM HRUŠOVARJEM SODELOVAL PRI RAZLIČNIH EL.PROJEKTIH ZA PEVCE
IZDELAL UVODNO ŠPICO ZA POP
DELAVNICO, GORE IN LJUDJE
Better available viagra online without prescription if they. Of technology http://rxpillsonline24hr.com/ helped typing time however. Much viagra 50mg Is first skin voila moisturizer. It’s cialis review find: the up.
TER GLASBO ZA SPOT O SLOVENIJI 1997 KI JE PREJEL PRVO NAGRADO NA MEDN.FEST. V ZDA
Pred tremi leti je s polurnim programom nastopil na otvoritvi SOF-a, lani tudi
female cialis skin and Treatment close http:
na Zlatem bobnu. Ukvarja se tudi z videom. Za eno vodilnih slovenskih turističnih podjetij je tako že zlepil predstavitveni film o Bledu, za katrega je ustvaril tudi avtorsko glasbo. Svoj dvojni jubilej (60-letnica in 40 let kariere) namerava obeležiti z večjim koncertom z mešanico stare in novejše glasbe in bogato scenografijo.
PRIZNANJA:
SLOV POPEVKA1982 CANK.DOM-1 NAGRADA STROK-ŽIRIJE- NASTOPIL SAM Z ELEKTRONIKO PESEM ROBOT
SLOV POP 1984. 2 NAGRADA OBČINSTVA- PRAH – HALO NATAŠA
MMS 1X TRETJA NAGRADA IN 1X ZA NAJBOLŠI ARANŽMA
foto: “Bralcem želim karseda veliko novih odkritji. Na tem ali kakšnem drugem planetu.”
Vsak nihče ima knjigo, heroji pa so pozabljeni
Trenutno o Mihi Kralju snemajo dokumentarec, ki bo premiero predvidoma doživel spomladi 2017. Film Električne sanje, ki je imel delovni naslov Vesoljski Bruce Lee, snema režiserDušan Moravec, idejo in scenarij pa je prispeval Gregor Bauman. Slednji pravi, da ima pri nas že vsak »nihče« svoj film ali knjigo, medtem ko na prave heroje, tiste, ki so res premikali meje ali hodili pred časom, radi pozabljamo. In Miha Kralj je po njegovem en tak po krivici prezrtih herojev. »Lahko bi celo rekel, da gre v neki vrsti za popravo zgodovinskih krivic v miljeju domače popkulture. Poleg tega je Miha pustil velike sledi ne samo doma, temveč tudi v tujini, njegov album Andromeda je resnični collectors item v širšem smislu, pravi Bauman.